Upoštevanje načel trajnega gospodarstva tudi v kovinsko predelovalni industriji
Ozaveščanje gospodarstva o vplivih različnih odločitev poslovanja v povsem različnih segmentih industrije, ter natančno spremljanje številnih parametrov in sočasno analiziranje njihovih dolgoročnih vplivov na okolje, je pričelo puščati močan pečat v kovinsko pridelovalni industriji. Nenehne spremembe sveta so v preteklem stoletju močno okrnile ali pa skoraj povsem izčrpale številne naravne vire. Želja po večji energetski učinkovitosti je že začela vplivati na številne tehnološke procese pridelave in predelave surovin in materialov. Posebne pozornosti so bili (in so še vedno) deležni procesi pridobivanja in recikliranja barvnih kovin (predvsem aluminija), ki so se ob nepravilnih in zastarelih izvedbah v minulih letih izkazali za ekološko oporečne in energetsko potratne procese. Za okolje obremenjujoči tehnološki postopki pridobivanja osnovne kovine in prekomerna raba neustreznih talil v postopkih predelave sekundarne kovine, poleg emisij zračnih onesnaževalcev v okolju puščajo tudi neželene frakcije odpadne žlindre. Upoštevanje načel trajnostnega razvoja je torej na na nivoju planiranja poslovanja in rabe ustreznih tehnologij postalo glavno vodilo vseh uspešnih segmentov kovinsko pridelovalne industrije.
Pridobivanje recikliranega aluminija bo v prihodnje odločilno vplivalo na konkurenčnost in uspešnost aluminijske-kovinsko predelovalne industrije. Pri recikliranju gnetenih aluminijevih zlitin iz nizkocenovnih vrst odpadnega aluminija (metalurško čistega, vendar onesnaženega z nekovinskimi nečistočami) sta posebej zahtevni dve tehnološki nalogi: (1) zagotavljanje željene kemijske sestave željene zlitine ob minimalnem dodatku primarnega aluminija in legirnih elementov in (2) ohranjanje nivoja nečistoč (vključkov, vodika, elementov v sledovih in alkalijskih kovin) v mejah dovoljenega.
Ekološko ozaveščen način nadomeščanja čim večjega deleža (v nekaterih primerih tudi celotne količine) primarnega aluminija s sekundarno surovino oziroma odpadnim aluminijem, je podprt z zelo vabljivo poslovno logiko, ki izhaja iz pričakovanja da je celokupno gledano, odpadni aluminij cenejša surovina za proizvodnjo gnetenih zlitin v primerjavi s primarnim aluminijem.
Natančna in nazorno vodena kontrola tehnoloških procesov pa poleg vpletanja poslovne logike pridelovalnega obrata predstavlja tudi nujno potrebno nadzorno točko, s pomočjo katere lahko poskrbimo za kar se da natančno regulacijo minimalnih koncentracij emisij prašnih delcev in plinov v okolje z namenom konstantnega zmanjševanja negativnega vpliva onesnaženega zraka na zdravje ljudi in okolja.