Pridobivanje aluminija iz rude ali recikliranje sekundarnega aluminija

Boksit je ena izmed pomembnejših rud iz katere kovinsko predelovalna industrija pridobiva aluminij.

Boksitova ruda se pri izkopu nahaja v staljeni in stopljeni obliki, zaradi česar enostavno taljenje ne zmore omogočiti procesa sproščanja kemijskih vezi med različnim številom kovin in mineralov. Aluminijev oksid (glinica) se iz boksitne rude v izloči v začetni fazi, temu pa sledi pridobivanje primarnega aluminija s pomočjo termične elektrolize.

Proces je energetsko potraten in okoljevarstveno zahteven. Elektrolitska redukcija predstavlja enega izmed glavnih razlogov nastanka atmosferskih emisij v obliki ogljikovega dioksida (CO₂), plinastih fluoridov (XF), žveplovega dioksida (SO₂) in prahu. Količina tako pridobljenega aluminija je odvisna od velikosti elektrolizne celice in jakosti električnega toka, hkrati pa je praktično nemogoče zagotoviti konstantno (enako) čistočo aluminija. Na kvaliteto prečrpanega materiala vplivajo različne velikosti elektrolitskih peči, kot tudi material sam. Prečrpan material zato vodijo v livarne, kjer ga v elektro pečeh mešajo in čistijo z dodajanjem raznih soli in talil.

Eno izmed glavnih tempiranih ekoloških ovir, predstavljajo v tem delu procesa, nepravilno deponirani izrabljeni ogljikovi katodni bloki, ki so zaradi prehodnih procesov nasičeni s topnimi fluoridnimi solmi in toksičnimi cianidi. Poraba električne energije pri taljenju aluminija povzroča opazna okolijska bremena, ki se dotikajo vseh medsebojno povezanih postopkov, le-ti pa po večini še vedno slonijo na prekomerni uporabi fosilnih goriv in zemeljskega plina.

Postopek pridobivanja sekundarnega aluminija je v grobi osnovi omejen na reciklažo novih in starih aluminijevih odpadkov, pri čemer celotni proizvodni proces temelji na zbiranju in sortiranju aluminijskih odpadkov, ter njihovem pretapljanju v sekundarni aluminij. Tudi v tem primeru se aluminij meša in čisti z dodajanjem raznih soli in talil, ki pa so v tem primeru dodatno optimizirana.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov, s stališča metalurgije do sedaj ni bila zabeležena nikakršna razlika v lastnostih produktov izdelanih iz primarnega aluminija v primerjavi s produkti izdelanih iz sekundarnega aluminija. Pripomore pa recikliranje aluminija k pozitivnim ekonomskim učinkom in uvedbi ekološko-okoljevarstvenih prednosti, saj pripomore k ohranjanju naravnih bogastev, razbremenitvi deponije odpadkov in bistveno manjšemu izpustu toplogrednih plinov v okolje.

Potrošnja energije je v procesu recikliranja aluminija za 95 % nižja kot pri proizvodnji primarnega aluminija. Na evropskem tržišču je več kot dobra tretjina aluminija recikliranega, med tem ko na svetovnem nivoju lahko govorimo o recikliranju 50-60 % materiala. V avtomobilski industriji naj bi bilo tako recikliranih kar 95 % celotnega aluminija, v gradbeništvu pa nekaj manj kot 85 %.

Recikliranje aluminija se torej vedno znova izkazuje za enega izmed okolju prijaznejših procesov, predvsem na račun omogočanja obnove naravnih virov in možnosti večjega varčevanja z energijo, ki je  sicer potrebna za osnovni proces pridobivanja primarnega aluminija.